Nacionalizacija in muzealizacija umetnostnih zbirk na Slovenskem v luči raziskav provenience

Namen projekta je raziskati kontekste, mehanizme in posledice nacionalizacije in muzealizacije premične umetnostne dediščine na Slovenskem v letih 1918–1991 ter v luči raziskav provenience rekonstruirati podobo posameznih umetnostnih zbirk in razjasniti izvor in usodo izbranih predmetov.

Po razpadu Avstro-Ogrske je Slovenija postala del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevine Jugoslavije). V novi državi je odnos do stare in tuje, zlasti nemške kulturne dediščine privedel do neustreznega vrednotenja likovne umetnosti in starin ter do obsežnega prenosa lastništva nekdanjih plemiških zbirk v roke že uveljavljene meščanske, podjetniške in intelektualne elite. Velik del te dediščine je bil pod ceno razprodan na javnih dražbah ter selektivno muzealiziran. V to obdobje velikih sprememb in tudi dosežkov na področju nacionalnih kulturnih prizadevanj je leta 1941 ostro posegla okupacija slovenskega ozemlja, ki je povzročila velike izgube umetnostne in kulturne dediščine. Z osvoboditvijo Jugoslavije 9. maja 1945 je ljudska oblast na slovenskem ozemlju nad svojimi dejanskimi in potencialnimi nasprotniki izvajala pritisk, katerega pomemben del so bili odvzemi imetja. Ti so povzročili kopičenje večjih količin premičnin, med katerimi je bilo tudi veliko predmetov umetnostne in kulturne dediščine, ki so jih od jeseni 1945 postopoma zavarovali in inventarizirali v posebnih zbirnih centrih (FZC, OZC). Distribucija predmetov se je zaključila šele na začetku petdesetih let. Kulturna politika Komunistične partije Jugoslavije je že med vojno vzpostavila odklonilen odnos do tradicije in kulturne dediščine preteklosti. Nova umetnost nove države je utemeljevala in poveličevala uspehe ljudske revolucije in boja proti okupatorju, pri čemer je služila tako razrednemu boju kot ideološki vzgoji širših množic. Dokončno razpršeni ostanki nekdanjih umetnostnih zbirk pa niso mogli ustrezno služiti novi kulturni politiki. A ne glede na njihovo povojno usodo in (pogosto neustrezno) rabo, je njihov izvor postal in v veliki meri tudi ostal nepomemben in zamolčan element njihove identitete.

O naštetih procesih in njihovih posledicah za umetnostno dediščino je bilo v Sloveniji opravljenih presenetljivo malo raziskav, čeprav umetniška dela, na katera so vplivali, predstavljajo pomemben del zbirk, ki jih hranijo javni muzeji in galerije v Sloveniji. Zato je poleg vprašanj, kako se je v obravnavanem obdobju v imenu naroda zbirala, uporabljala, upravljala in varovala premična umetnostna dediščina in kako sta njena recepcija in vrednotenje vplivala na njeno prezentacijo, ohranjanje in dostopnost, ena osrednjih nalog projekta tudi celovita raziskava izvora in usode izbranih zbirk in posameznih umetnin, ki so bile muzealizirane in/ali nacionalizirane v Sloveniji med letoma 1918 in 1991. Zaradi obsežnosti in kompleksnosti tematike predlagamo več študij primerov o muzejskih politikah, medvojnih javnih dražbah, zasebnih in javnih ali državnih zbirkah ter zbiralcih in zbirnih centrih, ki bodo omogočile tudi rekonstrukcije izbranih umetnostnih zbirk. Raziskava bo tako prvič obravnavala vprašanja identitete, izvora in stanja ohranjenosti nacionaliziranih umetnostnih zbirk v Sloveniji ter načela vprašanje, kako se spoprijeti s kompleksnostjo upravljanja javnih zbirk z nejasnimi ali manjkajočimi podatki o zgodovini pridobivanja umetnin in muzejskih predmetov. Odločitev za projekt je tudi posledica spoznanja, da je slovenska strokovna in laična javnost premalo in včasih neustrezno obveščena tako o zgodovini in identiteti nacionalizirane umetnostne dediščine kot tudi o vlogi in pomenu raziskav provenience, zato je eden od ciljev tudi ozaveščanje javnosti o tem občutljivem, a zelo pomembnem vprašanju.

Glavni cilji raziskave:
– Analiza mehanizmov in posledic muzealizacije in nacionalizacije zasebnih umetnostnih zbirk;
– Identifikacija in analiza izvora izbranih nacionaliziranih in/ali muzealiziranih umetnostnih zbirk in posameznih umetniških del ter rekonstrukcija njihovih preteklih kontekstov;
– Preučitev recepcije, vloge in stanja ohranjenosti umetnostne dediščine (poraženih) nasprotnikov v novih političnih in družbenih kontekstih;
– Razvoj sodobnih teoretičnih in metodoloških pristopov za mapiranje in rekonstrukcijo nacionaliziranih in/ali muzealiziranih umetnostnih zbirk;
– Razvoj inovativnega digitalnega in trajnostnega strateškega pristopa k predstavitvi, varovanju in ohranjanju umetnostne dediščine neznanega izvora.