Knjiga obsega Plečnikova pisma dunajskemu sošolcu in prijatelju, češkemu arhitektu Janu Kotěri (1871–1923), ohranjena v praškem Narodnem muzeju, in nekaj fragmentov Kotěrove pošte iz Arhitekturnega muzeja v Ljubljani.

Jedro dopisovanja zajema čas od Plečnikovega potovanja po Italiji 1898–1899 do nekako konca prve svetovne vojne, kar predstavlja odločilna leta njegovega umetniškega formiranja. V pismih se nam arhitekt pogosto razkrije kot negotov v lastne sile, vendar s trdno voljo po napredovanju. Poleg pisem bratu Andreju, ki še čakajo na strokovno objavo, so pisma Kotěri praktično edini vir za spoznavanje miselnega sveta mladega slovenskega arhitekta, vendar kar zadeva njegov umetniški nazor, brez dvoma pomembnejša od prvih. Iz njih izvemo tudi podrobnosti o nekaterih Plečnikovih zgodnjih delih in umetnikove lastne sodbe o njih. Čeprav so sporočila prijatelju pisana v različnih duševnih razpoloženjih, se skoznje kot rdeča nit vije ljubezen do lastnega naroda in želja po doseganju najvišjih umetnostnih ciljev. Pogosto nedatirana pisma so prepisana in razvrščena po verjetnem kronološkem redu. Podane so potrebne vsebinske opombe in prevodi danes že težko razumljive dunajske nemščine.

Knjiga je nepogrešljiv vir vsakomur, ki ga zanima, iz kakšnih duhovnih temeljev je rasla sodobna slovenska arhitektura.