Znanstvena monografija, ki sodi na področja humanistike, umetnostne zgodovine in arhitekture, obravnava v mednarodni znanstveni in strokovni literaturi slabo poznana in nekatera povsem neznana dela iz bogatega opusa najpomembnejšega beneškega arhitekta prve polovice 18. stoletja Giorgija Massarija (1687–1766), ki so nastala po njegovih načrtih na Goriškem, v Furlaniji, Istri in Dalmaciji. Prinaša nova spoznanja o arhitektovi formaciji in njegovem delovanju na tem geografskem območju (bil je npr. avtor načrtov za prenovo stolnice v Kopru) ter o širjenju vpliva njegovih del na gradnjo cerkva v slovenskem Primorju in na Primorskem. Snoval je »celostne umetnine«, arhitekture z detajlnimi načrti za njihovo opremo, od kiparskega okrasja in poslikav, do okvirjev oltarnih slik in pohištva.

Glavna ugotovitev tega dela je, da je bil Massari v nasprotju s splošnim prepričanjem v tuji strokovni literaturi, ki se omejuje le na njegov beneški opus, arhitekt poznobaročnega klasicizma le v Benetkah, medtem ko je na skrajnih mejah Beneške republike imel dovolj svobode, da je ustvarjal v modnem, srednjeevropskem poznobaročnem stilu 18. stoletja z rokokojsko opremo interjerjev.

Zadnja monografija o Massariju je izšla pred 35 leti in je z novimi spoznanji avtorice v veliki meri presežena. Nova monografija, ki dopolnjuje starejšo, je torej izrednega pomena ne le zaradi prezentacije umetnostnih spomenikov slovenskega kulturnega območja tujini, ampak tudi s stališča promocije slovenske znanosti v mednarodnih umetnostnozgodovinskih krogih. Avtorica z monografijo tega arhitekta namreč osvetljuje poglavje beneške in evropske umetnostne in arhitekturne zgodovine, ki je bilo zaradi zgodovinskih okoliščin dolgo časa zanemarjeno, zato to delo predstavlja velik napredek tudi na mednarodnem nivoju proučevanja beneške arhitekture oziroma v razumevanju kulturnih razmer v jadranskem in srednjeevropskem prostoru 18. stoletja. Kot ena redkih monografij o arhitektih starejših obdobij slovenske zgodovine prinaša nov metodološki pristop pri obravnavanju tovrstne tematike in je hkrati pomemben prispevek k umetnostnozgodovinski arhitekturni terminologiji, ki je sicer še vedno v pripravi.

Namenjena je predvsem strokovnjakom s področja arhitekturne in umetnostne zgodovine ter širšemu krogu bralcev, ki jih zanima zgodovina beneških vzhodnih provinc v novem veku.