Matej Sitar: Horizonti

Matej Sitar, fotograf in ustanovitelj založbe fotografskih knjig The Angry Bat, se na aktualni razstavi Horizonti predstavlja z istoimensko serijo barvnih fotografij, ki je nastajala med letoma 2010 in 2023 in je v tako velikem obsegu predstavljena prvič. Fotografije krajinskih izsekov so bile posnete s fotoaparatom velikega formata. 

Vodilni motiv fotografske serije je horizont, ki ga je Sitar zajel v enotnem oblikovnem konceptu, in sicer je krajino kadriral v razmerju ene tretjine neba in dveh tretjin zemlje oz. morja. Fotografa je pritegnila pokrajina v različnih letnih časih, različni svetlobi, vremenskih razmerah, tako kultivirana kot neobdelana pokrajina, zemlja in morje. Osredotočil se je na izpraznjene prostore, o človekovi prisotnosti bi lahko govorili kvečjemu posredno, ko jo razbiramo v krajini, ki jo je kultiviral s svojimi posegi. Sitarjeve kompozicije so izčiščene, v nekaterih primerih malodane minimalistične, saj detajlov ne zajame in pozornost usmeri le na obzorje, reducirana je tudi barvna lestvica. Prevladujejo hladnejši toni, kar je posledica svetlobe in vremenskih razmer v času snemanja, pri tem pa barva ohranja deskriptivno vrednost. Ponekod je likovni vidik barve stopnjevan skoraj do vtisa ploskovitosti, ko se vizualno izčiščena krajina preobraža v kontrastni barvni ploskvi morja in neba. Krajine s svojo izpraznjenostjo in redom v kompozicijah ustvarjajo prostore tišine, umirjenosti, statičnosti. Razgibane so zgolj s posameznimi detajli, ki kontrastirajo megličastim površinam, ki so nastale zaradi dolge ekspozicije. Ponekod se detajli spreminjajo v domala grafične elemente točk in linij, drugod ustvarjajo teksturirano površino v ospredju, medtem ko se ozadje nežno razblinja v zmehčanih obrisih.

Motiv horizonta je Mateja Sitarja nagovoril tudi v prenesenem pomenu besede kot pojem, ki ga povezujemo s človekovim duhovnim svetom, hrepenenjem, znanjem, razgledanostjo, pa tudi z raziskovanjem in preseganjem obstoječih meja. Želja po videti onkraj je stalnica v zgodovini človeštva, motor razvoja in napredka družbe. Pa vendarle pride do paradoksa, ki ga najlaže ponazorimo s horizontom v pokrajini: horizont je vselej pred nami, v daljavi, je nedosegljiv, izmika se našemu dosegu, samo navidezno segamo proti njemu. Kot bi nas usmerjal na pot brez konca, na pot proti točki, ki se nenehno izmika našemu dosegu. Je potemtakem cilj sploh kdaj dosežen? Ali pa je pri doseganju horizonta bolj kot cilj pomembna pot in dejstvo, da jo najdemo in stopamo po njej, saj potemtakem cilj vedno nosimo v srcu?

Fotografija v zaledeneli sneg ujetega travnika, ki po dimenzijah izstopa med deli, povzame simboliko celotne serije: medtem ko je na ostalih fotografij horizont zavit v meglice ali pa se zaradi visoke pozicije sonca na nebu izrisuje jasnina, pa na tej obzorje zasije v svetlobi. Zdi se, da sijoče obzorje predstavlja vabilo, obet nečesa. Travne bilke, ki so se izluščile iz zamrznjene pokrajine, napovedujejo pomlad. Pomlad prinaša preporod, hrepenenje, upanje. Hrepenenje in upanje pa sta tudi nepogrešljiva spremljevalca posameznika na njegovi poti proti novim obzorjem.

Razstava v Atriju ZRC je že dvanajsta v sklopu razstav umetniške fotografije, ki jih kurira mag. Andreja Rakovec z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU. Na ogled bo od 17. oktobra do 6. novembra 2025. 

Vljudno vabljeni!