Plečnikov stadion za Bežigradom

»Orlovski stadion za Bežigradom zagotovo sodi ne le med najpomembnejša dela Jožeta Plečnika, temveč tudi slovenske arhitekture preteklega stoletja, tako zaradi arhitekturne tipologije, materializacije prepričanj o družbeni vlogi arhitekture in arhitekta ter pomena javnega prostora, kot tudi zaradi povezave stavbe z narodnim buditeljstvom oziroma s prizadevanji v okviru formiranja narodne zavesti,« zapiše dr. Tina Potočnik v sklepnem delu knjižice Stadion, ki je pred nedavnim izšla v zbirki Umetnine v žepu. Avtorica je nekdanja raziskovalka Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, danes zaposlena na Zavodu za varstvo kulturne dediščine RS, ki – kot nekje vmes razodene – tudi sama stanuje za Bežigradom. Na dobrih šestdesetih straneh žepnice predstavi stadion in njegovo okolico, in to v dobesednem in prenesenem pomenu: bralec izve vse o tem, kako in kdaj so Orli Plečnika povabili k sodelovanju, kako počasi je stadion rasel in da je veliki arhitekt izdelal tudi načrte za ureditev okolice – kjer je predvidel vrste dreves, ki naj bi objekt obraščala in dopolnjevala, nikakor pa ni predvidel stanovanjskih blokov ...

Beseda stadion je v antični Grčiji sprva pomenila mersko enoto za dolžino, uvodoma zapiše Potočnik in doda, da so se »antični atleti potili na en stadion oziroma približno 185 metrov dolgi tekaški progi«. Sčasoma se je zgodil terminološki premik in stadion je danes »prostor za športna tekmovanja, športne prireditve z ustreznimi objekti, napravami in tribunami za gledalce”. Takšno telovadišče so si zaželeli tudi člani telovadnega društva Orli, ki so veljali za katoliški odgovor na bolj liberalno usmerjene Sokole. K risanju načrtov zanj so povabili Jožeta Plečnika, ki je – čeravno sam povsem nenaklonjen fizkulturi – vabilo z veseljem sprejel, tako zaradi svetovnonazorskega ujemanja z Orli kot zaradi tega, ker se mu je nekaj podobnega nasmihalo že v primeru telovadne dvorane na Taboru, potem pa zadnji hip izmuznilo iz rok (kot beremo, so Plečnika k sodelovanju povabili Sokoli, ki pa jim njegove idejne rešitve niso bile všeč, zato so k izrisu načrtov raje povabili Ivana Vurnika, čigar slikovita stavba še zdaj stoji ob današnji Maistrovi cesti).

Prvi objavljeni načrt za orlovski stadion za Bežigradom nosi letnico 1923. Nobena skrivnost ni, da se je Plečnik navdihoval pri starogrški arhitekturi in da je tudi iz Ljubljane hotel narediti nekakšne Atene z nekaj za javno življenje nepogrešljivih objektov, od agore do Partenona in gledališč. Mednje je seveda sodil tudi stadion in navdihovati se pri antiki je bilo tu še posebej umestno, kajti »Stari Grki so namreč s posebno ljubeznijo gojili telovadbo in športne igre, ker so vedeli, da razumno negovane telesne vaje z mogočno silo, blagodejno vplivajo tudi na vzgojo dušne plemenitosti in lepote,« piše v številki Mladosti, kjer so predstavili prve načrte za novo stalno telovadišče. Prvotni načrt se od pozneje izvedenega v marsičem razlikuje, stadion pa je rasel postopoma in v skoraj dveh desetletjih. Arhitekt si je v neposredni bližini stadiona zamislil še nekaj športnih in celo kulturnih objektov, recimogledališče na prostem, ki pa je potem uzrlo luč dneva drugje in v malce spremenjeni obliki – v mestnem parku Tivoli. Zagotovo pa si v neposredni bližini ni zamislil stanovanjskih blokov – proti temu se je v dopisu Tehničnemu oddelku mestnih oblasti z letnico 1939 izrekla tudi Stavbena zadruga Stadion: »Zemljišče za vsak stadion mora zaradi priličnega dotoka občinstva ležati ob večjih cestah, tako da je omogočen nemoten dotok in odtok. /.../ Stadion ob Tyrševi cesti (današnja Dunajska, op. a.) omejuje(ta) na vzhodni in zahodni strani dve široki cesti, na severu in jugu pa do sedaj nezazidana dovolj široka zemljišča. Ta zemljišča bi se nikakor ne smela zazidati s stanovanjskimi poslopji, ki bi športnemu prostoru jemala sonce in zrak.«

Stavbeno zadrugo Stadion so ustanovili, da bi poskrbela za izgradnjo objekta ter zanj tudi zbrala ustrezna sredstva – telovadišče je bilo namreč zasebno, v lasti Orlov. Ti so se zbiranja denarja lotili s tedaj ne tako redko potezo: organizirali so dve loteriji. Nagrade so bile bogate, v eni izmed njih je srečnež smel računati tudi na Vilo Stadion – enodružinsko hišov bližini stadiona, ki jo je zasnoval arhitekt Plečnik.

Stadion za Bežigradom ni gostil le športnih, temveč tudi druge množične prireditve, v 30 letih 20. stoletja je bil prizorišče evharističnega kongresa, 20. aprila 1944 (na Hitlerjev rojstni dan) pa neslavne domobranske zaprisege pod vodstvom generala Leona Rupnika. Po koncu vojne so se nanj vrnili športniki in športnice, na glorieto – najbolj prepoznavnim delom stadiona – so namestili prikazovalnik rezultatov in reklamne napise, stadion pa je gostil tudi srečanja gasilcev in prikaz veščin mornarjev (o vsem tem priča tudi bogato slikovno gradivo v knjižici). Da koncertov niti ne omenjamo – menda je bil eden zadnjih večjih junija 2006, ko je nekaj tisočglavo poslušalstvo tja privabila zasedba Depeche Mode. 

Plečnikov stadion v ljubljanski četrti Bežigrad ni edino delo, pod katerega se je podpisal veliki arhitekt, nedaleč stran so župnijska cerkev sv. Cirila in Metoda (o katere zanimivi usodi je v zbirki Umetnine v žepu pisal dr. Franci Lazarini), pa Baragovo semenišče in tudi ureditev Navja. Stadion resda ni med Plečnikovimi deli, ki so jih leta 2021 vpisali na seznam svetovne kulturne dediščine, vendar pa se ga varuje kot spomenik državnega pomena. Knjižica se končuje z nedvoumnim pozivom k obnovi in ohranitvi te umetnine, kot je zapisano na platnici, pa bi s prenovo zdaj žalostno propadajočegašportnega kompleksa morda tudi opozorili, kako pomemben je kakovostno oblikovani javni prostor – Plečnik je bil mojster obojega. Fotografija in oblikovanje naslovnice Andrej Furlan/ZRC SAZU