Zacherlova hiša na Dunaju
»J‘ai remporte la victoire. Moj projekt za Z-erla proglašen je za najboljše delo. Veselim se Ti to sporočiti – to.«
Jože Plečnik, z dopisnice bratu Andreju, 19. november 1900
Knjižica Zacherlova hiša na Dunaju je že tretja izpod peresa dr. Damjana Prelovška o arhitektu Jožetu Plečniku za zbirko Umetnine v žepu. Zbirko je leta 2010 uvedel z žepnico NUK (Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani), leta 2012 pa je izšla še Mihaelova cerkev na Ljubljanskem barju. V Plečnikovem letu 2022, ko se spominjamo 150. obletnice arhitektovega rojstva, Damjan Prelovšek ponuja v branje zgodbo o Zacherlovi hiši na Dunaju, ki je bila po Plečnikovih načrtih zgrajena v letih 1903–1905. Stavba v neposredni soseščini katedrale sv. Štefana je ena ključnih v opusu Jožeta Plečnika, ki se je v prvih letih 20. stoletja postopoma osvobajal naukov svojega učitelja Otta Wagnerja in estetike dunajske secesije, obrat v mediteransko občuten smisel za plastične vrednote pa utemeljil na študiju antike. Za realizacijo drzno zasnovane dunajske stavbe, ki vzbuja pozornost z granitno oblogo pročelja, je zaslužen naročnik Johann Evangelist Zacherl, premožen in za umetnost navdušen podjetnik, s katerim je takrat še mladi Plečnik gojil iskreno prijateljstvo. Danes Zacherlova hiša velja za eno najpomembnejših zgradb zgodnjega 20. stoletja na Dunaju, z rešitvami, neobičajnimi za dunajsko tradicijo, je napovedala obdobje skeletnih gradenj z obešenimi fasadami, v Plečnikovem opusu pa šteje za prelomno delo. V številnih kasnejših delih se je skliceval prav na Zacherlovo hišo. Damjan Prelovšek je v primerjavo med drugim pritegnil stopnišče v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, ki obiskovalca vabi na simbolično potovanje iz teme v svetlobo.
Iz žepnice:
Če pod povedanim potegnemo črto, sodi Zacherlova hiša v kontekst avstrijske arhitekture začetka dvajsetega stoletja, katere najvidnejši dosežki so: s Plečnikovim delom sočasni Hoffmannov sanatorij v Purkersdorfu (1904–1905), njegova bruseljska palača Stoclet (1905–1911) in kolonija vil na Hohe Warte (1900–1903), Fabianijevi stavbi pohištvenega podjetja Portois & Fix (1899–1900) in kartografskega inštituta Artaria (1900–1901), Olbrichova Secesija (1897–1898) in ateljeji ter vile na Mathildenhöhe v Darmstadtu (1900–1904), Loosova stavba krojaškega podjetja Goldmann & Salatsch (1909–1911) in vrsta predmestnih vil (od 1910 dalje). Vsa navedena dela bolj ali manj izhajajo iz kompozicijskih novosti Wagnerjevih postaj dunajske mestne železnice (1896–1901), njegovih obeh najemniških hiš ob Wienzeile (1898–1899), poštne hranilnice (1904–1906) ter cerkve v umobolnici na Steinhofu (1905–1907). Zanje je značilen izrazito racionalen pristop k evropskemu slogu art nouveau. Plečnikova umetnina izstopa z inovativnim in temperamentnim prepletom različnih dunajskih kompozicijskih tem, ki prekriva tudi manjše nedorečenosti mladega arhitekta. Na izzive svojega učitelja Wagnerja je Plečnik odgovoril s pobudami iz antike, iz slovanskega sveta in ne nazadnje iz svoje ožje domovine, kar se odraža predvsem v Dunajčanom tujemu smislu za plastične stavbne vrednote. Z nekaterimi detajli, kot so kovinske zavese na oknih mezzanina, posnete po Fabianijevi stavbi Portois & Fix, se je sicer približal tudi sočasnemu dogajanju okoli sebe, kar pa ni bistvenega pomena. Nobena druga dunajska stavba tistega časa ne vsebuje toliko ključnih kompozicijskih nastavkov za nadaljnji razvoj arhitekture modernega časa kot prav Plečnikova. V tem je njena posebnost in lahko bi rekli tudi arhitektov temeljni prispevek k slovenski umetnosti.
Ključne besede: Jože Plečnik, Johann Evangelist Zacherl, Zacherlhaus, poslovno-stanovanjska stavba, art nouveau, Dunaj, arhitekturna dediščina, začetek 20. stoletja
PRELISTAJ NEKAJ STRANI: ZACHERL_SPLET_STRANI.pdf
Z zbirko Umetnine v žepu Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU sega na področje poljudnoznanstvenega pisanja o umetnostni dediščini slovenskega prostora. Uredništvo vabi k sodelovanju ugledne strokovnjake, da v poljudni besedi predstavijo izbrana poglavja iz zakladnice naše kulturne dediščine. Strokovno tehtna in privlačna besedila umeščajo umetnostne spomenike v širok družbeni kontekst, bralcem odpirajo vrata v razumevanje preteklosti, umetnostno zapuščino naših prednikov povezujejo s sodobnostjo in zastavljajo vprašanja o njeni prihodnji usodi. Zbirko, ki izhaja od leta 2010, podpirata Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, občasno pa tudi drugi sofinancerji.
Žepnica je izšla s podporo Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (raziskovalni program Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur, P6–0061).
Več o žepnici in zbirki na povezavi: