Ostanki svetlobe

V četrtek, 27. julija, vas ob 19. uri vabimo v Atrij ZRC na otvoritev fotografske razstave Branimirja Ritonje z naslovom Ostanki svetlobe. 

Fotograf Branimir Ritonja se na razstavi Ostanki svetlobe predstavlja z analognimi črno-belimi fotografijami iz istoimenske serije. Na večini del obravnava trk narave in človekovih posegov vanjo, ko jo ta spodriva iz objema njenih lastnih nedrij. Svetlobi, ki je ključna za zajem fotografije, je s postopki do-osvetljevanja namenil vlogo skromnega, tihega elementa oz., kot pravi naslov razstave, nekakšnega »ostanka«, za katerim željno tipajo podob lačne oči. Z naglašanjem temin je dosegel paradoksalni učinek: svetlobo je domala negiral in svetlobne odseve z ravni deskriptivnih referentov prostora zminimaliziral na abstraktne detajle, ki kot oporna točka pogleda vznikajo iz v temo potopljenih silhuet krajine. Svetloba oz., kar je ostalo od nje, simbolno predstavlja ostanke narave, kmetijskih površin, ki so jih žrtvovali za izgradnjo modernih nakupovalnih središč, cestne infrastrukture in stanovanjskih sosesk. Nastanku serije je botrovalo tovrstno spreminjanje območja pod Pohorjem, kjer je fotograf živel: v nekaj letih se je iz zelenih površin s travniki, polji, vrtovi in kmetijami, kjer so meščani kupovali zelenjavo, sadje in jajca, spremenilo v betonsko pustinjo stanovanjskih sosesk in potrošniškega servisnega sistema: »Vsakodnevno sem med sprehodi gledal, kako se pred mojimi očmi rodovitna zemlja spreminja v beton. Vrtovi v prodajne police.«

V poudarjanju temin, izsekih gradbišč z vso spremljajočo opremo in stroji, v motivih objektov-vsiljivcev v naravi, vključevanjem grafičnih elementov, kot so napisi in oznake, v odsotnosti človeške figure in vključitvi črnega roba v fotografijo bi lahko prepoznali dediščino fotografov mariborskega kroga. Ti so v obrobnih, neatraktivnih motivih zrcalili svet, kakršen se je oblikoval pod vplivom človeka in ga predstavili kot determinirano danost. V razstavljenih delih Branimirja Ritonje je sorodno začrtana smer v determiniranost, pri tem pa se osredotoči na različne faze v procesu spreminjanja okolja: bodisi ga nagovori začetek vrtinca sprememb, ko se v prvotno nedotaknjeni prostor narave vrivajo tujki raznovrstne mehanizacije in opreme, ki bodo začeli lomastiti po naravi in pripravljati prostor novim pozidavam, bodisi ga pritegne faza sredi procesa spreminjanja, ko zremo na delovišče, ali končni rezultat, ko pokrajina spremeni svoje obličje z umestitvijo novega objekta vanjo.

Svetloba, ki ima v filozofiji pozitivno konotacijo, saj simbolizira spoznanje resnice, razum in polno zavedanje, s svojim ugašanjem na delih Branimirja Ritonje simptomatično zaznamuje današnji čas. Na več fotografijah zamira na način, kot bi ugašal vid. V negativni optiki bi lahko rekli, da vidu, ki je v neoplatonizmu prispodoba uma, u-vida v bistvo stvari, v Ritonjevi interpretaciji grozi zamrtje. Kot da je človek v svojem sebičnem prisvajanju narave prispel do mejne točke. V kakšno miselno obzorje se bo usmeril v prihodnosti, ostaja odprto vprašanje: ali bo nadaljeval s svojim početjem in svetlobo naposled povsem pregnal ter v svoji zaslepljenosti pristal v duhovni temini? Ali pa bo vendarle popustil in svetlobe ne bo skrčil zgolj na ostanke, temveč ji povrnil polni sijaj?    

Razstava v Atriju ZRC je sedma v sklopu razstav umetniške fotografije, ki jih kurira mag. Andreja Rakovec z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU. Na ogled bo do 27. 8. 2023.

Vljudno vabljeni!