Naslov:
Cerkev sv. Mihaela na Ljubljanskem barju. Ob 140. obletnici rojstva arhitekta Jožeta Plečnika
Avtor:
Leto:
Zbirka:
Področje/-a:
Jezik(i):
Opis

Plečnikova cerkev na Ljubljanskem barju spada med najbolj izvirne sakralne stavbe 20. stoletja. Velja za značilno slovensko umetnino, čeprav je vse njeno okrasje prevzeto od drugod. To, kar ji zagotavlja domačnost, je bogastvo barv in oblik, ki spominja na naše baročne cerkve s pisanimi zlatimi oltarji. Glavni vir arhitektovega navdiha je bila antika, kar dokazuje tudi s pločevino obita ločna stena za oltarjem, posneta po mozaikih iz Ravene. Drugi vzor mu je bila umetnost benediktinskih menihov iz samostana v nemškem Beuronu. Značilno ostrešje je prevzel iz etruščanske arhitekture, za katero je menil, da je slovanskega izvora. Nenavadna oblika barjanske cerkve kaže na Plečnikovo eksperimentiranje z različnimi tlorisi, kar mu zagotavlja mesto med vodilnimi umetniki, ki so se v 20. stoletju posvečali liturgičnim nalogam.

Pobudnik zidave je bil trnovski župnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar, ki se je leta 1922 obrnil na svojega soseda Plečnika s prošnjo za načrte cerkve. Glede na slabo nosilnost močvirskega terena je arhitekt predvidel pritlično stavbo, ki bi jo bi bilo v primeru potrebe mogoče podaljšati. Hujše poplave in izbruh svetovne gospodarske krize so izvedbo preprečili. Namesto nove cerkve je Finžgar dosegel vsaj, da so se nedeljske maše vršile v bližnji šoli, za katero je Plečnik izdelal domiseln oltar v obliki omare. Leta 1935 je narisal nov načrt cerkve, ki je predvidel spodaj še duhovniško stanovanje, kar je terjalo drugačen način temeljenja. Ker se je Finžgar konec leta 1936 upokojil, je padla vsa skrb za novo barjansko cerkev na pleča Plečnikovega nečaka, kateheta Karla Matkoviča. Iz zapisov v župnijski kroniki smo dobro poučeni o vseh težavah, s katerimi se je moral spopasti med uresničevanjem stričeve zamisli. Cerkev naj bi stala ob križišču Ižanske ceste in ceste v Črno vas. Ker pa je lastnik zemljišča zanj terjal nemogočo vsoto, je ljubljanski magistrat brezplačno ponudil svojo nekoliko odmaknjeno parcelo. To pa ni bilo po godu posestniku, ki se je čutil opeharjenega in je zato začel ščuvati proti gradnji. Poleg tega se je pokazalo, da je zbranega veliko manj denarja, kot so računali. Na Matkovičevo prigovarjanje se je Plečnik lotil novih načrtov za cenejšo cerkev. Ker je dobil poceni kamen iz podpeškega kamnoloma, domačini pa so darovali les, se mu je posrečilo zadostiti nečakovi želji. V barjanska tla je dal zabiti okoli 350 hrastovih pilotov, na katerih je pozidal spodnji del cerkve in njene vogale, vmesne prostore pa zapolnil z betonskimi cevmi mestne kanalizacije in deskami. Uporabil je tudi cenene, pa antičnem vzoru oblikovane betonske strešnike. Ploščat zvonik je zrahljal s polkrožnimi odprtinami, skozi katere se vije pot do zvonov in ga je iz statičnih razlogov ločil od cerkvene stavbe. Glede na sočasno gradnjo Univerzitetne knjižnice je zunanje stopnišče speljal v ravni črti do zvonika, pod katerim je vhod v cerkev, vrhnji del zidu po poživil z mešanjem opeke in kamna. Konec leta 1940 je bila cerkev zasilno opremljena in kot taka tudi blagoslovljena. Tipološko gre za poprek na vhodno os postavljeno cerkveno ladjo, s čimer je Plečnik dosegel boljšo povezanost vernikov z duhovnikom, saj je na ta način močno strajšal razdaljo do oltarja.

Založnik

Založba ZRC

ISBN

978-961-254-355-6

Specifikacija

mehka vezava • 21 × 13 cm • 80 strani

Cena

razprodano